Najprej se je pojavila na območju Azije, na veliko naj bi jo gojili že Kitajci. Goliji so jo tudi Egipčani, Grki in Rimljani. Ameriška raziskava iz leta 2002 kaže, da uživanje črne redkve in zelenjave, ki vsebuje glukozinilate utegne preprečiti nastanek rakavih obolenj.

Koren redkve je bogat vir vitaminov A, B1, B2, C in drugih, ki povečujejo odpornost organizma, pomirja, pospešuje izločanje seča, pomaga pri vnetju ledvic in mehurja, omogoča lažje izločanje žolča, znižuje holesterol in maščobe. Zelo se izkaže tudi pri zdravljenju prehladov, kašlja in bronhitisa ter pri težavah z jetri in revmo. Za čiščenje kože pa so primerni listi redkve, iz katerih si pripravimo kopel. Sok iz redkve pomaga pri pljučnih boleznih, astmi, bledici, zaprtju, boleznih jeter, zlasti cirozi jeter in za izločanje ledvičnih in žolčnih kamnov. Redkev odsvetujejo ljudem, ki imajo vnetje želodčne ali črevesne sluznice, čir na želodcu in dvanajsterniku ter tistim, ki imajo bolne ledvice.

Črna redkev je težko prebavljiva in jo zato uporabljamo le kot dodatek jedem ali kot skromno predjed. Največkrat jo pripravimo naribano, posoljeno ter z bučnim oljem. Ponudimo jo lahko s kuhanim fižolom. Iz nje lahko naredimo tudi sok ali sirup.